Airbnb, pejt domov!

Oddaja v kratkotrajni najem naj se zameji na fizične osebe s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu nepremičnine za kratkotrajni najem.

Predlog zakona v trenutni obliki ne naslavlja problematičnosti naložb za oddajo, ki zajedajo trg dolgotrajnega najema. Kratkoročni najem predstavlja priložnost za velike zaslužke, posledično pa gre velikokrat za trajno gospodarsko aktivnost. Obenem trenutni predlog zakona, ki ne zamejuje kratkotrajnega najema na fizične osebe, ki v stanovanju tudi prebivajo, vzbuja skrb, da bodo najemodajalci v turističnih krajih sklepali najemne pogodbe le za toliko dni v letu oziroma tiste dni v letu, ko ne bodo imeli možnosti oddajati turistom.

Zato predlagamo, da lahko v kratkotrajni najem oddajajo samo fizične osebe, ki stalno prebivajo na naslovu nepremičnine za kratkotrajni najem. Posamezniki, ki želijo oddajati za daljše obdobje in/ali nimajo prijavljenega prebivališča na naslovu te nepremičnine, bi se v tem primeru obravnavali kot komercialni ponudniki in bi se morali tudi ustrezno registrirati.

Potrebno je omogočiti tako zaostritev pogojev za kratkotrajni najem s strani občine kot tudi povečanje varovalk glede sproščanja pogojev s strani občine.

Omogočanje zaostritve pogojev s strani občine je ključna za nekatere najbolj problematične lokacije v Sloveniji. Z možnostjo zaostritve pogojev bi namreč občini omogočili, da lahko recimo omeji odstotek stanovanj, ki so namenjena kratkoročnemu najemu na določenih lokacijah, ali pa prepove oddajo parkirnega mesta v večstanovanjski stavbi. S tem bi zakon še bolje naslovil raznolike in specifične problematike kratkotrajnega najema.

Dodatne varovalke glede sproščanja pogojev so potrebne, da bi zmanjšali vpliv različnih interesnih skupin na župane oziroma občinske svete. Predlagamo, da je analiza sprejemljivih sprememb obvezna za rahljanje pogojev, obenem pa se vanjo kot obvezno vključi tudi oceno učinka na najemni trg v občini. Izvedba takšne analize je ključna za strokovno in objektivno odločitev v primeru podaljšanja časovnega razpona oddaje, ki lahko pomembno vpliva na najemni trg v občini, kot tudi obremenitev lokalne infrastrukture.

Za uspešnost zakona je ključno okrepiti izvajanje politike in nadzor.

Omejevanje kratkotrajnega najema stanovanj je lahko dober ukrep samo, če se bo ustrezno izvajal in nadziral.

Zato je potrebno:

• okrepiti delo občinskih inšpekcij s podporo tržnega inšpektorata,
• vzpostaviti sistem anonimne prijave kršitev,
• vzpostaviti mehanizem, ki omogoča preverbo opravljanja dejavnosti v stanovanjih,
• vzpostaviti kazenske določbe za fizične osebe, ki v kratkotrajni najem oddajajo na črno.

Ponudnike naj se zaveže k objavi identifikacijske številke v oglasih.

Zakon ne ureja obveznosti javne objave identifikacijske številke nastanitvenega prostora na platformah za kratkotrajni najem oziroma v drugih oblikah oglaševanja stanovanj v turistične namene (recimo mali oglasi, družbenomedijske platforme, kot so Facebook, Instagram in podobno). Brez te obveze za ponudnike kratkotrajnega najema bo težko zagotoviti, da se bodo identifikacijske številke dejansko objavljale, s tem pa bo izjemno oteženo izvajanje nadzora.

Zato predlagamo, da se ponudnike zaveže, da kratkotrajni najem oglašujejo z obvezno objavo identifikacijske številke. Obenem naj se doda se tudi kazenske določbe za primere, ko ponudniki oglašujejo brez identifikacijske številke.

Potrebno je odpraviti nejasnosti glede opredelitve pojmov sobodajalec in ponudnik kratkotrajnega najema.

Zaradi oblice nejasnosti predlagamo, da zakon uvede različna poimenovanja za različne opredelitve in se s tem jasno razloči pravne subjekte od fizičnih oseb, kot tudi pravni status od izvajanja dejavnosti.

Zaradi ustaljenosti izraza sobodajalec, ki je že uvedena tudi v drugi zakonodaji, predlagamo, da se izraz sobodajalec ohrani za fizično osebo, ki opravlja dejavnost. Aktivnost izvajanja dejavnosti v stanovanju pa naj bo poimenovano z novo uvedenim izrazom ponudnik kratkotrajnega najema, ki lahko velja tako za fizično osebo kot za pravni subjekt.

Natančneje naj se opredelijo vrste nastanitvenih obratov, omejitve v registracijskem postopku, odtegnitev soglasja etažnih lastnikov, obenem pa naj se spremeni število ležišč v večstanovanjski stavbi iz 6 na 4.